Kmalu po ustanovitvi ansambla je spontano nastala želja tudi po avtorskem ustvarjanju novih pesmi. Nekdo mi je namignil, da je v Črnomlju ena gospa z imenom Fanika Požek, ki zna napisati odlično besedilo. Pozanimal sem se kje živi in se nekega dne odpravil k njej domov. Prijazno me je sprejela, ves v zadregi sem ji povedal po kaj sem prišel, ona pa mi je z veseljem pokazala nekaj že spisanih besedil in povedala, na moje veliko presenečenje, da je že kar veliko napisala za g. Slaka. Ves začuden sem obstal, le kdo bi si mislil, da je takšna umetnica, ki je na ti z mojim velikim vzornikom, pripravljena sodelovati tudi z mano, mladim zelencem iz Starega trga, ki bi rad nekaj tudi sam ustvaril.
Dejansko je kar približno petnajst let pisala za Lojzeta Slaka, ki jo je nekako čuval le zase. V tistih časih pa tudi ni bila navada, da bi se pri avtorstvu kaj dosti govorilo o avtorjih besedil. To sem kmalu spremenil, ko smo že toliko uspeli, da sem bil vabljen na radijske intervjuje. Piscem besedil sem dal enakovredno avtorsko veljavo. Velikokrat sem avtorje besedil na intervjuje celo povabil s seboj. V časopisju so bili vedno enakovredno omenjeni. Tako je kmalu Fanika postala širše znana kot odlična pisateljica besedil in začeli so se pri njej oglašati tudi drugi avtorji. V zahvalo našim avtorjem besedil smo tako tudi za Faniko, ob njeni 60-letnici, izdali posebno zgoščenko z naslovom Čaša sreče, kjer je zbranih kar 21 pesmi z njenimi besedili.
Tako se je začelo odlično, dolgoletno sodelovanje. Nastajale so pesmi: Vračam se domov, Pomladni večer, Beli kamen ljubezni, Zvezde nad Vrhgoro, Ajdov cvet, Za velikim morjem, Čaša sreče, Moja tamburica, Veter je napisal pravljico, Spomin na božični večer, Nič ni lepšega, Reka najine ljubezni, Deklica z rožami, Belokranjske lepote, Objemi svoje drevo in številne druge. Okrog 40 besedil je napisala za nas in ni je pesmi, ki pri poslušalcih ne bi doživela navdušenja, nekatere so že skoraj ponarodele. Najbrž je ta uspeh povezan tudi z mojim in Fanikinim podobnim dojemanjem lepot v katerih živimo. Oba sva zrasla ob reki Kolpi, ki je najina neusahljiva reka novih in novih idej. S Faniko sva se tako zbližala, da me je kar poklicala in povedla, da ima primerno besedilo za me, največkrat sem melodijo naredil potem, imel sem občutek kako bi njene besede čim lepše povedal. S časom smo postali tudi družinski prijatelji in si izmenjavali obiske.
A, prišel je trenutek, ko se je to lepo in plodno obdobje končalo. Z veliko bolečino smo se poslovili od zelo nadarjene, čudovite osebe, ki je znala prisluhniti življenju, opaziti lepote naše Bele krajine in upesniti lepe misli. Za njo bo ostalo ogromno delo, ki bo trajalo in trajalo. Fanika v mojem srcu, srcih celotnega ansambla in vseh, ki te imamo radi, boš ostala vedno. Hvala ti za vse.
Toni Verderber