Skip to main content

Kanada 2001

Posted in

Vtisi z dvotedenskega gostovanja pri Slovencih na zahodnem delu Kanade leta 2001
 
Na povabilo slovenskih izseljencev v Kanadi ali točneje slovenskega društva Vancuver je ansambel Tonija Verderberja preživel čudovita dva tedna med njimi. Vse skupaj se je pričelo že lansko jesen, ko je poklical g. Ivan Rožanc predsednik slovenskega društva iz Vancuvra in izrazil željo, da bi naš ansambel nastopil na njihovih tradicionalnih vinskih trgatvah, ki jih prirejajo po večjih društvih na zahodnem delu Kanade. Seveda, povabilo smo z veseljem sprejeli in tako je prišlo do tega prijetnega srečanja.

Kljub pomislekom o letalski varnosti smo z brniškega letališča poleteli v sredo 7. novembra ob 8. uri zjutraj. Preko Frankfurta in sončnega Calgarya smo po 17. urah pristali v glavnem mestu province Alberte – Edmonton. Tu so nas pričakali člani slovenskega društva Edmonton z g. Tonetom Mušičem (Belokranjec iz Tanče gore) na čelu, nas prijetno nastanili in nam po potrebnem počitku razkazali zanimivosti tega miljonskega mesta. Sledile so priprave za petkov nastop. Potrebno je bilo zbrati še preostalo opremo, kajti s seboj smo prinesli le osebne inštrumente. Po nekaj urah nam je uspelo vse zbrati in namestiti v pripravljeno dvorano.
Nad plesiščem so privezali grozde, ki naj bi vabili plesalce, da jih odtrgajo seveda proti plačilu. V kotu je bil postavljen zapor, tako kot nekoč na domačih slovenskih veselicah, kamor si lahko, spet s plačilom, poslal sedet kogar koli. Za red in dosledno izvajanje kazni je skrbela skupinica lično oblečenih policajev.
Po večerji naj bi nastopili mi s polurnim predstavitvenim koncertom in nato igranjem za ples do predvidene 1. ure zjutraj.
Pričela se je rahla trema. Ali bomo nastopili dovolj kvalitetno? Ali jim bo všeč naš repertoar?….Bojazen ni trajala dolgo. Že pred nastopom nas je obiskalo veliko ljudi in kupilo kakšno od naših kaset, z nami pokramljalo in začuda: poznali so veliko naših pesmi. Tudi iz najnovejše kasete, Teci, teci, Kolpa moja...
Resni del koncerta smo opravili brezhibno. Publika nas je lepo sprejela in rajanje do podaljšane pol tretje ure zjutraj je minilo kot bi mignil. "Vinska trgatev v Edmontonu je zelo uspela. Veste, da ste s svojim nastopom malo povzdignili tudi nas Belokranjce" je bilo slišati od organizatorja. Predsednica društva Francka Brus pa nas je obdarovala z lepimi spominki.
Led je bil prebit. Hitro spat in se pripraviti na potovanje s kombiji v 300 km proti jugu oddaljen Calgary.
V opoldanskih sobotnih urah smo zagledali 1000 m n.m.v., olimpijsko mesto Calgary. V slovenskem domu nas je že čakalo okusno kosilo. Predsednik društva Toni Metež (Belokranjec iz Sel), nam je izrekel dobrodošlico. Po nastanitvi so že sledile priprave za večerni nastop. Tudi tukaj je vse lepo uspelo.
V nedeljsko dopoldne smo se zbudili sicer malo utrujeni, vendar zadovoljni z opravljenim sinočnim delom. Toda zdaj ni bil čas za poležavanje. Dan je bil sončen in mesto Calgary z okolico nudi prekrasne izlete. Meteževi, Firovi in Horvatovi so nas odpeljali mimo olimpijskega naselja v nacionalni park Nakiska, kjer smo si ogledali olimpijske naprave - na našo žalost brez snega. Piknikovali smo v čudoviti naravi, kjer kar mrgoli losov in obiskali znano turisticno gorsko središce Banff, ki zelo spominja na naše Alpe.
Po prijetnem družabnem večeru pri Meteževih se je prilegel počitek. V ponedeljkovih jutranjih urah smo se vkrcali na letalo za Princ George.
Skozi majhna letalska okna smo radovedno opazovali čudovito pokrajino. Nepregledni gozdnati hribi s temno modrimi jezeri, ki se jih ne splača preštevati, kajti številka bi bila prevelika. Po dveh urah leta proti severozahodu smo pristali na manjšem letališču, podobnem našemu Brniku, v Princ Georgeu samotnem mestecu (cca 800000 preb.) na severu province British Columbie. Uro je bilo potrebno pomakniti še za eno nazaj, to je vsega skupaj devet ur za časom doma v Sloveniji.
Nekako zgubljeno čakamo še na preostale kose prtljage, ko se prismeji prijeten možak, potreplja kovček s harmoniko in pravi lepo po slovensko: "Tukaj notri je pa gotovo nekaj kar nas bo razveseljevalo nekaj naslednjih dni v tej divjini". Jaz malo debelo pogledam in že naslednji hip se predstavi: "Henry Novak, eden od vaših gostiteljev v Princ Georgeu.".
Začelo se je čudovito bivanje v tem, sicer za zimski čas toplem, severnem kraju.
Družine Novakovih (pet bratov iz Ambrusa) so poskrbele, da smo lahko zares občutili pustolovsko življenje na kanadskem severu. Ogledali smo si njihovo nad vse uspešno žago, kajti stavbno lesarstvo je v tem kraju glavna dejavnost, zanimivosti mesta P.G., z njihovim helikopterjem preleteli delček čudovite okoliške pokrajine, se preizkusili v lovljenju rib na enem od številnih jezer in seveda tudi v čisto pravem lovu na srnjake. Pri preizkušanju sreče v kopanju zlata nismo imeli ravno uspeha, se je pa sreča nekaterim nasmehnila na igralnih avtomatih v večernem obisku casina. Večerna družabna srečanja so bila zelo prijetna in skoraj je ni pesmi iz zakladnice slovenskih ljudskih, ki je ne bi združno zapeli ali vsaj poskušali. Pevska zagretost je bila tolikšna, da so k lepo ubranemu petju bratov Novak, članom našega ansambla in družine Rogina priložili tudi gostje italijanske narodnosti. Vendar kar se tiče utrujanja glasilk je bilo potrebno ravnati racionalno, ker se je bližal uradni petkov nastop v dvorani slovenskega društva.
Izvajanje naše glasbe na koncertu in pozneje na zabavi je tukaj še najbolj prišlo do izraza, kajti pri igranju pesmi Kruh po noči spi, Ajdov cvet, Lepa so jutra…je bilo opaziti solze v očeh ljudi, ki so preživeli že štirideset ali več let v Kanadi, si ustvarili družine, lepo uredili domove in vsekakor izboljšali življenjski standard od onega od katerega so odšli. Toda spomini na "stari kraj" so pa vseeno nekaj posebnega.
V sobotnem dopoldnevu smo že stali na letališču in čakali, da se prične vkrcavanje na letalo za Vancouver. Kar z otožnostjo smo zapuščali te čudovite kraje in ljudi v njih, ki so nas pet dni dobesedno razvajali.
Polni lepih spominov smo zakrožili nad dvo-miljonskim mestom, na pacifiški obali Kanade, Vancouvrom. Spet dobrodošlica članov slovenskega društva, katerega je predsednik g. Ivan Rožanc. Ves sobotni popoldan je minil za pripravo opreme za večerni nastop, ki je bil spet obarvan v duhu vinske trgatve. Razveselila nas je novica, da je sobotni večer popolnoma razprodan in da bo zaradi velikega povpraševanja ponovitev še v nedeljo. Lepa novica, ni kaj. Oba nastopa sta zelo uspela, smola je bila le v tem, da nam je kaj kmalu zmanjkalo naših kaset in CD-jev. Pa nič za to, jih bodo dobili pa doma v "starem kraju", smo se dogovorili.
Že v nedeljskem večeru, po igranju, je sledil nočni ogled mesta. Veličasten pogled na pristaniško mesto. Na morju ladje, na okoliških gorah pa razsvetljena smučišca, ki vabijo na nočno smuko.
Ponedeljkovo jutro se je pričelo z dežjem. Nad mestom je bila nizka oblačnost tako, da je zakrivala pogled na okoliške gore. "Nič čudnega, saj v Vancouvru zelo pogosto dežuje", je rekel Ivan. "Škoda, da ne bomo mogli obiskati gorskih razglednih točk".
Pa smo se zadovoljili z razgledom na mesto z mestnega razglednega stolpa, kjer je vrtljiva restavracija, ki se je med obedom izbranega kosila obrnila ravno enkrat.
Popoldan smo preživeli ob ogledu vecjih mestnih znamenitosti in širokoobjektivnega kina. Torek je minil v znamenju nakupovanja daril za naše najbližje, večer smo pa zakljucili v Western cuntry klubu, kjer smo se naučili tudi nekaj korakov kavbojskih plesov.
Konec sanjskega bivanja v deželi z veliko drugačnih vrednot kot pri nas. Potrebno je spet skrbno spakirati obilno prtljago in se pripraviti na sredin zgodnje jutranji odhod domov. Polet je bil dolgotrajen, še bolj zaradi velike želje, da spet objamemo svoje najdražje.
Končno se je pod nami prikazalo brniško letališče in letalo je pristalo tako mehko kot bi poljubilo domačo zemljo. Lepo je potovati po svetu, še lepše pa se je vrniti domov. V glavi mi je odzvanjal verz s katerim smo zaključevali nastope tam daleč čez lužo: "Saj zopet vračam se, tja v Stari trg domov".
Dobrodošlica domačih in vse je spet tako, kot je prej bilo. Bogatejši smo za lepe občutke, da smo lahko vsaj za dva tedna našim rojakom, "tam daleč", prinesli košček domovine.
Ostali so prijetni spomini, polni albumi fotografij, v srcu pa hvaležnost: Rožančevim, Novakovim, Meteževim, Mušičevim, Firovim, Starešiničevim, Korenovim, Horvatovim, Skumavčevim in Jeseničnikovim.
 

Toni Verderber