Spomini T. Verderberja s potepanja po zahodnem delu Kanade, kjer je bil s svojim ansamblom
Spet, so nas naši rojaki iz Kanade povabili med se. Povabilo je prišlo od Slovenskega izseljeniškega društva Calgary, ki je letos praznovalo 40-letnico svojega obstoja. Kljub zasedenosti na prireditvah pri nas, smo se z veseljem odzvali povabilu, saj smo šli med prijatelje kateri so nas povabili tudi leta 2001. Za Jožeta, Pavleta in mene je bilo to že tretje potovanje v Kanado, za Domna in Dušana pa prvič.
V sredo, 14. junija smo poleteli iz Brnika proti Vancuvru. Po namestitvi pri družinah prizadevnih članov Slovenskega izseljenskega društva Vancuver: Rožanc, Baudash in Dragič in po počitku zaradi devet urnega časovnega zamika so naši gostitelji poskrbeli za čudovite izlete na Whistler, to je približno 100 km oddaljeno smučarsko središče, ki bo gostilo leta 2010 zimsko olimpiado, potem z ladjo na Vancuverski otok in glavno mesto BC Viktorija, ter seveda samo mesto Vancuver, ki po nekaterih podatkih slovi kot najlepše mesto v Kanadi. Sledile so priprave na sobotni koncert, ki je zelo uspel. Dvorana je bila nabito polna in vzdušje veselo tako, da so sledila vprašanja: kdaj spet pridete? Po krajšem počitku se je bilo že potrebno pripravljati za let proti Quesnelu. To je tri ure potovanja z letalom proti severu, blizu večjega mesta Princ George. Še preden smo se dobro zavedali, da smo spet na trdih tleh, smo že igrali na piknik zabavi firme Dunkley. To je ena največjih in najmodernejši žag za razrez stavbnega lesa v severnozahodnem delu Kanade. Lastniki so bratje družine Novak, naši rojaki iz Ambrusa v Suhi krajini. V strahu smo čakali na naslednje jutro, kakšno vreme bo. Gospod Henry Novak nas je namreč povabil na njihovo ladjo, ki je takrat krožila po neštetih fjordih Tihega oceana približno 700 km od Quesnela. Do nje bi leteli s helikopterjem, če bo ugodno vreme, kajti leteti je potrebno čez številne gorske prelaze. In kot naročeno, je bilo vreme naslednji dan idealno za tako dolg polet. Že navsezgodaj smo se vkrcali na helikopter in poleteli čez čudovito, neokrnjeno naravo BC, proti zahodu, vmes še enkrat napolnili rezervoar z gorivom in po dveh urah letenja pristali na prečudovitem otoku Tihega oceana. Tu nas je pričakalo prijazno osebje zares veličastnega štiridesetmeterskega katamarana. Takoj so se začeli napotki, kako se lovi losose, kako morske liste itd. Kot velikemu ljubitelju naše lepotice Kolpe in vsega kar je na in v njej sem hitro dojel tovrsten način ribolova. Tudi sin Domen ni prav veliko zaostajal za menoj. Kmalu je bilo slišati: "imam ga, jaz tudi…" in na palubo sva privlekla vsak po nekaj lososov od katerih je bil Domnov največji težak 9 kg , moj pa celo 13 kg . Dan na razkošni ladji, v prečudoviti naravi, kjer ti v popolni samoti delajo družbo morski levi, beloglavi orli in če imaš srečo tudi gromozanski repi ork, ki se nenadoma prikažejo in spet izginejo. Proti večeru smo dan zaključili spet s čudovitim helikopterskim poletom proti domu. Doživeli smo toliko, da smo sproti kar težko dojemali in šele v poznih nočnih urah sem premleval ali je bilo vse to res? Z gospodom Lojzom Rogino, našim rojakom iz Bele krajine, smo obiskali še znamenito muzejsko mesto Barkerville, ki je bilo zgrajeno leta 1852, v času zlate mrzlice in vse je še ohranjeno, kot takrat.
Konec sanj v Quesnelu in Pric Georgeu, začenjajo se nove, v cca 3 ure letalske vožnje proti jugovzhodu v največje mesto province Alberta, Calgary.
Sprejeli so nas Meteževi in Firovi, ter ostali člani Slovenskega društva Calgary, ki ga vodi g. Tony Metez. Zelo prijazni gostitelji in odlični organizatorji mnogih izletov. Obiskali smo znameniti Banff, ledeniško jezero Lake Louise, mesto Calgary, razgledni stolp, Živalski vrt in 200 km oddaljeno dinozaversko mesto Drumheller. V Calgaryju smo imeli dva nastopa eden je bil v avstrijski, drugi pa v slovenski dvorani. Praznovali so 40. letnico ustanovitve slovenskega društva. Obe prireditvi sta bili zelo dobro obiskani. Poleg nas je v uradnem delu nastopila še folklorna skupina iz Toronta, ki je zelo atraktivna in pravi užitek je gledati potomce naših rojakov v treh starostnih skupinah s kakšno voljo in spoštovanjem plešejo in prepevajo slovenske plese in pesmi.
In tako, vsake stvari je enkrat konec, če je prijetna pa še prej. Poslovili smo se z lepo popotnico naših prijateljev čez veliko lužo: »bili ste odlični, še vas bomo povabili«, mi pa z zahvalo za tako prijeten sprejem in odlično organizacijo. Vidimo se v »starem kraju«. Kar nekaj obiskov se je že zvrstilo in še se bo. Lepo je imeti prijatelje. Hvala vsem!
Toni Verderber