Skip to main content

Kanada in Amerika 1997

Posted in

Stara domovina ni pozabljena

Ansambel Tonija Verderberja in humorist Toni Gašperič sta od konca aprila do 20. maja potovala po Kanadi in Združenih državah Amerike. Organizacijo turneje je prevzel v imenu društva Slovenski park in Belokranjskega kluba Franci Majzelj. Toni Gašperič je za Prilogo Dolenjskega lista zapisal nekaj vtisov s tega potovanja.

Ob prihodu na torontsko letališče nas je pričakala skupina slovenskih izseljencev, ki so nas odpeljali v 80 km oddaljeni Stoney Creek, na dom Francija Majzlja. Med potjo smo se ustavili v mestu Burlington pri Borisu Mozetiču, ki nam je pripravil večerjo v svojem lokalu Brant Street Station.
V petek, 2. maja, pa so že zvenele Verderberjeve pesmi v lepi in veliki dvorani društva Slovenski park. Tam se je zbrala množica izseljencev, v glavnem Belokranjcev iz Vinice in okoliških krajev, ter trinajst sošolcev Jožeta Slobodnika, ki jih je povabil v Kanado, da bi obudili spomine na šolske dni. Prireditev ni bila posebej napovedana.
Naslednji dan smo bili že v Windsorju. Do tam smo potrebovali dobre tri ure vožnje po ravni in hitri cesti, a kaj, ko je hitrost omejena na 100 kilometrov na uro. Slovenski cestni dirkalci bi ob tem doživljali pravo moro, a s kanadskimi policisti se ni šaliti. Ne poznajo milosti, dobro pa se razumejo na kazni ter na odvzemanje točk. V Windsorju je bil posebej zanimiv nastop v eni od tamkajšnjih osnovnih šol, ki slovi daleč naokoli po vzorni disciplini. Blizu štiristo otrok, ki so v telovadnici poslušali slovensko besedo in pesmi, je bilo tihih in mirnih kot miši v cerkvi, dokler niso »eksplodirali« ob pesmi Naša četica koraka. Šola v Windsorju ne pozna klasičnih razredov, nikjer ni sten, ki bi ločevale razred od razreda. Ravnatelj je črnec, kar ni vsakdanjost za kanadske razmere.

Beatli namesto himne

Večerni nastop v dvorani Slovenskega kulturnega društva Windsor naj bi pričeli s slovensko in kanadsko himno s trakov. Pa ni bilo iz tega nič, kajti nekdo je zamenjal kaseto in v dvorani stoječi ljudje so namesto himen poslušali del pesmi še vedno priljubljenih Beatlov. Ob tem je nekdo pripomnil: »Samo nekaj dni nas ni v Sloveniji, pa so že zamenjali himno.«
Zvečer je bil koncert, takoj za njim pa zabava do enih zjutraj. Vprašanja o starem kraju so kar deževala. Iz Windsorja smo naredili dva izleta v bližnji Detroit. Ogledali smo si Fordov muzej ter se udeležili srečnja harmonikarjev, ki se vsak četrtek zberejo v prostorih tamkajšnjega slovenskega društva ter igrajo melodije, ki smo jih v Sloveniji že skoraj pozabili. Toni Verderber je bil deležen posebne pozornosti: sprejeli so ga s špalirjem in simpatijami.
V petek, 9. maja, smo se odpeljali na ameriški del turneje. Ob prestopanju kanadsko-ameriške meje smo imeli manjše težave, izvirajoče iz previdnosti pred emigranti. Po dvournem zapletu je kombi z inštrumenti in izposojeno ozvočitvijo že drvel proti mestu Sharon v Pensilvaniji. Tam smo se srečali s poslušalci, ki ne razumejo več slovenskega jezika, saj gre že za drugi ali tretji rod izseljencev. Med njimi je bilo veliko Istranov pa tudi Nemcev in Madžarov. Gospa Ester, Istrijanka, je kljub temu ob točilni mizi v nemškem klubu, kamor nas je pripeljal belokranjski rojak Tone Klepec, zapela del Henčkove Metliške črnine in Verderberjeve Lepa so jutra. Povedala mi je, da se je pesmici naučila s kaset, ki jih je kupila v Metliki, ko je pred dvema letoma potovala po Sloveniji. »Lepa dežela, dobri ljudje,« je bila navdušena.

Spomin na karampampuli

Noč smo prespali v koči rekreacijskega centra Slovenske narodne podporne jednote SNPJ v Enon Valleyju. Dopoldne smo si ogledali lepo urejene prostore z muzejem, v katerem lahko obiskovalec spozna kulturno in etnološko dediščino Slovencev, živečih v ZDA, s posebnim poudarkom na zgodovini izseljencev iz Pensilvanije. Zvečer smo se srečali s Slovenci iz Clevelanda, ki so se pripeljali na koncert in ples kar z avtobusom. Med njimi je bilo največ Belokranjcev, ki smo jih na turneji nasploh najpogosteje srečevali, poleg Prekmurcev in Notranjcev. Če ne bi sam pripotoval iz Slovenije, bi si težko predstavljal, da preko velike luže sploh še kdo živi v Beli krajini, v Prekmurju ali na Notranjskem. Veliko, ja, preveč jih je vsrkala Amerika v času, ko doma ni bilo dovolj kruha za lačna usta družin z veliko otroki.
Obiskovalcem iz Clevelanda prevajalec ni bil potreben, kajti razumejo in govorijo narečje, ki so ga njihovi starši ali oni prinesli od doma. Pred nastopom nas je pozdravil Joseph C. Evanish (Ivani), predsednik Slovenske narodne podporne jednote za ZDA, po poreklu doma iz Bubnjarcev na Hrvaškem.
V nedeljo, 11. maja, smo bili že v dve uri oddaljenem Pittsbourghu, v varnih rokah Violete Ruperčič, lastnice zasebne radijske postaje, pevke, organizatorke in redne obiskovalke Slovenije, ženske, rojene v Ameriki, toda s srcem v Sloveniji. Gospo Violeto sem spoznal pred dvema letoma v Jankovičih na Raztresenovi domačiji, ko je vodila po Beli krajini skupino Američanov, ki so iskali svoje belokranjske korenine.
Prva beseda ob ponovnem snidenju je bila »karampampuli«. To je pijača, zvarjena v Badovinčevi gostilni na Jugorju, ki sva jo srkala po kapljicah, medtem ko so drugi ob zvokih harmonike plesali v Bočki pri Metliki povštertanc. In prav to slednje so mi omenile še tri udeleženke takratnega izleta kot posebno doživetje.
Koncert smo imeli v pred kratkim zgrajeni dvorani Slovenske narodne podporne jednote. Poleg dvorane je v novi zgradbi glavni sedež te slovenske organizacije, ki deluje že od 1904. leta. Gledalci so bili v glavnem starejši ljudje, med njimi tudi 97-letna ženica. S ponosom so nam povedali, da jih je pred dvema letoma obiskal predsednik slovenske države Milan Kučan, in če je verjeti govoricam, se je zaradi prijetnega vzdušja zadržal med njimi dlje, kot je bilo s protokolom predvideno. »'Tudi plesal je,« mi je povedala gospa, rojena v Ameriki, toda govorila je po slovensko, kot bi pred kratkim pripotovala iz Ilirske Bistrice. »Moja mama in oče sta doma vedno govorila slovensko,« je pojasnila vzroke mojega začudenja.

Forma viva v Kanadi?

Ker je do Steeltona štiri ure vožnje, nas je Franci Majzelj priganjal, da ne bi zamudili nastopa v cerkveni dvorani, ki je del župnije več narodnosti. Gostitelji so nam pripravili večerjo v svojem domu. Da je svet res majhen, je pričalo srečanje z Johnom J. Skvaro, Čehom, ki je bil med drugo svetovno vojno vojak ameriške vojske v Tolminu in okolici in o katerem so lani veliko pisale Slovenske novice. Neverjetno dobro pozna Slovenijo, ki jo pogosto obiskuje, saj je bila njegova žena doma s Tolminskega. Koncert je bil dobro obiskan, največ vprašanj pa se je vrtelo okrog priimkov, ki bi lahko bili povezani s predniki tamkaj živečih slovenskih in hrvaških potomcev. Priletni možakar je na primer ugibal, ali seje leta 1888 rodil na Radovici Peter Žlogar ali ne.
Po dvanajstih urah vožnje in po dva tisoč prevoženih kilometrih smo pri Buffalu, nedaleč od Niagarskih slapov, brez težav prestopili ameriško-kanadsko mejo z željo, da čimprej »pademo« v posteljo. Pa ni bilo tako. V dvorani cerkve Sv. Gregorija v Hamiltonu je kaplan Štefan Križnik proslavljal uspešno opravljeni magisterij, na svečanost smo bili povabljeni tudi mi.
Med številnimi gosti je bil tudi sevniški kipar Rudi Stopar. Morda pa bo zaživela zamisel Slovenskega parka o formi vivi, ki naj bi privabila v Slovenski park kiparje, da bi s svojimi umetninami obogatili površine, ki so sedaj neizkoriščene. Brez ciganke in kavne usedline se nič ne ve. Verderberjevo igranje in moje šale so ustvarili prijetno vzdušje.
Vrhunec turneje je bilo srečanje kanadskih in ameriških Slovencev 18. maja v Slovenskem parku. Že prejšnji večer je bil v domu ples za mlade, ki so si v parku postavili šotore ali pa so prenočili v počitniških hišicah. Naslednji dan so se priključili odraslim pri maši in poslušanju Tonija Verderberja. Koncert in veseljačenje sta trajala domala do jutranjih ur.
Od prijaznih gostiteljev smo se poslovili na belokranjskem večeru, ki je bil v restavraciji Brant Street Station Metličana Borisa Mozetiča. V torek je srebrna ptica poletela proti Zürichu, v sredo pa smo zapustili njen trup na letališču Brnik.

 

Čalnek je bil objavljen v Prilogi Dolenjskega lista leta 1997.